Ledolomilci na Savinji  
  ali

Kaj delamo ribiči pozimi?

 
 

Gregor Križnik

 

 

Hud mraz zadnje dni v januarju je okoval bregove Savinje, s katero upravlja RD Ljubno ob Savinji v led, toda 24.1.2006 pa so se začele pojavljati prve resne težave pri pretoku vode v gojitvene struge nad jezovi, saj je Savinja v celoti zamrznila. 26.1 ob 8.00 zjutraj je bilo namreč -22°C. Okrog 11. ure dopoldan je začel upadati pretok vode v gojitveni Kolenčevi strugi, v kateri so mladice lipana in potočnice in iz katere se napaja ribogojnica na Ljubnem, ter vsi trije ribniki s postrvmi. Voda je namreč zamrznila ca 5-10 cm na debelo, led pa brez problemov drži 100 kg človeka, nabiranje sreža pod ledom pa je popolnoma preprečilo pretok vode.

 Gospodar in predsednik RD ter trije člani smo odšli na delo, saj je bilo potrebno razbiti led nad jezom na vhodu v strugo ter okrog zapornic ter na jez nabiti deske, ki so dvignile nivo vode, nato pa enako narediti še na Mlinarjevem jezu v Okonini, sicer bi ostale na suhem oziroma v ledu mladice lipana in potočne postrvi v gojitveni Okoninski strugi dolžine ca. 3 kilometre. Šele okrog 5. ure popoldan smo se vrnili v ribiški dom na toplo.
Delo je bilo "zelo prijetno", sploh ker je bila temperatura zraka -10 do -15°C, temperatura vode pa -0,2°C.
 


Zanimivo je, da ponoči ni težav, saj se voda čez dan malo "ogreje", dopoldan pa priteče tista, ki se je skozi mrzlo noč ohladila in spet so tu težave.

Upali smo že, da je težav konec, pa so se istega dne proti večeru spet začele pojavljati v še hujši obliki. Kljub zdrobljenem ledu voda ni in ni hotela priteči do ribiškega doma. Tako se je začela za gospodarja naše ribiške družine Janeza Podkrižnika - Matica neprespana noč. Zjutraj, 26.1 pa smo ob 8. uri zjutraj skupaj s predstavnikom NIVO-ja na jezu ugotavljali stanje in iskali možne rešitve. Na kraj je prišel tudi lastnik delovnega stroja, saj smo razmišljali o narivanju gramoza na Kolenčev jez, da bi zagotovili čimveč vode v strugo. Po podrobnem ogledu pa se je ugotovilo, da pravzaprav ni bil problem v količini vode, ki je bila na voljo, ampak v tem, da struga vode enostavno ni požirala naprej.

 Tako ni preostalo nič drugega, kot da sva s požrtvovalnim ribiškim čuvajem Francem Voduškom obula že od prejšnjega dne mokre in preluknjane škornje, vzela v roke kramp ter motorno žago in razbila led ter porezala vse veje, ki so ga zadrževale v strugi v dolžini kakšnih 300 metrov, gospodar RD pa se je lotil istega dela v ribogojnici in na zapornicah pri ribniku.

 


Na gladini je bil led debel kakšnih 10-15, ponekod celo 20 centimetrov, pod ledeno skorjo pa se je nabral srež v širini in dolžini celotne struge čisto do dna in preprečeval pretok vodi. Najtežje je bilo izmetati iz vode zdrobljene ledene plošče in srež, da ni niz vodno vnovič zajezil pretoka vode. Kljub mrazu in ledeni vodi, ki je na koži dobesedno bolela, je akcija uspela in okrog dvanajste ure je strugo napolnil močan curek vode, midva pa sva se prezebla in mokra odpravila na toplo, saj so nama oblačila zmrznila na telesu.


Za uspešno akcijo gredo pohvale gospodarju RD, Janezu Podkrižniku – Maticu, ribiškima čuvajema Francu Vodušku in Marjanu Rakunu, zahvala pa predsedniku RD Nikolaju Zagoženu, da je poskrbel za toplo malico in napitke in pa kot vselej tudi za moralno podporo.

Kot kaže in pove pogled na termometer, se temperature počasi dvigajo, tako da srčno upamo, da ne bo vnovič prišlo do težav.

Gregor Križnik

Več slik najdete TUKAJ

Nazaj

Obiščite našega pokrovitelja