|
Prvič o muharjenju sicer pišejo že stari
Rimljani, vendar pa lahko razvoj muharjenja spremljamo šele od
petnajstega stoletja, ko je sestra Julijana v nekem angleškem
samostanu napisala prvo knjigo o muharjenju. Takrat so muhe z
nerodnimi trdimi palicami polagali na vodo, vrvice pa so bile
spletene iz konjske žime. Od takrat je preteklo že veliko vode
in oprema je popolnoma drugačna, pa vendar je bilo muharjenje že
v tistih časih, več kot le del prehranjevalnih navad.
Če znate angleško, si lahko več preberete
TUKAJ |
|
Muharju ni najpomembnejši
cilj, ampak pot, po kateri prideš do njega.
Začne se pri mizi, z nekaj ptičjimi peresi,
malo niti in trnkom. Že sama izdelava muhe je poglavje zase.
Najprej moraš vedeti, kako zgleda žuželka, ki jo hočeš
posnemati. Torej je tu še vsaj osnovno poznavanje entomologije.
Najti moraš pravo gradivo, potem pa še način, kako vse skupaj
zvezati na trnek, da bo dovolj podobno pravi ribji hrani.
Nekateri vezalci gredo v takšne podrobnosti, da je nemogoče
ločiti pravo žuželko od posnetka, drugi pa muho enostavno
kupijo. Naslednji problem je to
majhno in izredno lahko muho položiti na gladino vode dovolj
daleč. Muharski met. Drugo veliko poglavje muharjenja. Današnje
muharske palice - muharice in muharske vrvice brez velikega
napora omogočajo mete tja do dvajset metrov, kar je za muharja
popolnoma dovolj. Seveda so tudi tukaj muharji, ki brez težav
spravijo muho v jogurtov lonček petdeset in več metrov daleč ter
taki, ki jih le spuščajo s tokom. In
nazadnje je tukaj še najlepši pa tudi najbolj zapleten in
zanimiv del. Reka, narava in ribe. Poglavje, o katerem ima vsak
muhar svoje mnenje in svoje stališče. In prav to ga dela tako
zanimivega. |
