|
Prepričati ribo, da je naša stvaritev iz perja
in dlak prava hrana, je šele prvi korak na naših muharskih
poteh. Glede na to, da se muharska sezona šele začenja, bomo
tokrat malo pohiteli in namesto na koncu, že sedaj spregovorili
nekaj besed o utrujanju in odnosu do ribe.
Veliko jih je med nami, ki (še) ne vedo
najbolje, kaj to za ribo pomeni. Predvsem gre za stresno
situacijo, ki pusti za seboj določene posledice. Z utrujanjem
namreč hote ali nehote vplivamo na njene fiziološke in tudi
miselne tokove. Moderno muharjenje namreč ne zagovarja uplenitve
rib za vsako ceno, nasprotno, večini muharjev je dovolj le
fotografija, pa še to le za ''trofejne'' ribe. V kolikor bomo
hoteli v bodoče še normalno muhariti in pustiti našim vnukom
vsaj del tistega, ki nam pred očmi izginja, bo prej ali slej
treba vsaj večino ujetih rib tudi izpustiti. Marsikdo med nami
se je že v preteklosti dobesedno navezal na kakšno ribo v
določenem revirju, katero je že nekajkrat izpustil. In prav
vprašanje kako utrujati, da lahko ribo brez strahu izpustimo, bo
po mnenju mnogih, kmalu ena od glavnih komponent muharjenja.
Tisti, ki so doma v biokemiji, hidrodinamiki in fiziki, te
stvari sicer že poznajo, vsem ostalim pa morda z naslednjimi
stavki lahko ponudim vsaj dobro temo za razmišljanje.
Bistvo problema utrujanja je v tem, da časovno
ni neomejeno. Ena glavnih zablod med muharji je ta, da nežno in
s tem dolgotrajno utrujanje, pomeni, da z ribo lepo ravnamo.
V resnici ji delamo medvedjo uslugo. Zaradi
biokemičnih procesov med potekom utrujanja, kjer riba za potrebe
delovanja mišičevja lahko porabi veliko energetskih zalog, lahko
namreč ob preutrujenosti belega mišičevja, pride do prekomernega
kopičenja mlečne kisline. (Spomnite se na pekočo bolečino v
mišicah po prvem dnevu smučanja :) Najslabši možni rezultat je
lahko zastrupitev in tudi pogin ribe. Popolnoma izčrpana riba je
lahko še ure dolgo nesposobna za kakršnokoli plavanje in je
lahko lahek plen drugih plenilcev.
Zaradi tega moramo vedno stremeti za tem, da bo
naše utrujanje čim krajše! Tudi v primeru, da želimo ribo
upleniti. Seveda moramo pri tem upoštevati pogoje in pribor, da
ribi med tem ne bi povzročali zunanjih poškodb.
Če povzamem, igranje z ribo ni niti dopustno,
niti zdravo. Čeprav je utrujanje najbolj zanimiv del dvoboja z
ribo, ga resnično poskušajmo kar najbolj skrajšati.
Stranski kot
palice
Zdaj pa kar k zadevi. Recimo, da je riba pobrala
našo muho in smo na začetku utrujanja. Sledi prvi pobeg. V
kolikor vršimo pritisk na ribo samo v obratni smeri njenega
plavanja (180 stopinj), z dvignjeno palico sicer varujemo trnico,
ribe pa preveč ne utrujamo. Na njeno plavanje namreč s tem zelo
malo vplivamo. Poleg sile, potrebne za odvijanje vrvice s
kolesca ali pa sile pri drsenju odvite vrvice skozi naše prste,
riba zaznava le še rahlo silo, ki jo dviguje proti vodni
gladini. Kadar pa pri pobegu ribe spremenimo kot palice in jo
nagnemo v stran, vplivamo tudi na njeno plavanje. (slika 1) S
pritiskom s strani zmanjšamo izkoristek zamahov z repom in
posledica je večja poraba moči v krajšem času. Upor vrvice,
potopljene v vodi, lahko prav tako s pridom uporabimo v svojo
korist. V kolikor imamo za to primerne pogoje, (voda brez ovir,
primerna trnica...) si lahko privoščimo zelo učinkovito
utrujanje s palico precej nizko na stran in potopljeno vrvico.
Slika 1:
Soča – utrujanje s palico, nagnjeno v stran
Prav tako lahko s tem tudi delno preusmerimo
ribo, ki plava proti koreninam, skalam ali kakemu drugemu
kritju, kar smo skoraj gotovo že vsi poizkusili. Riba je
sposobna zelo hitro ugotoviti, v katero smer jo vlečemo in se
tudi primerno prilagoditi. Ponavadi začne nagonsko plavati v
nasprotni smeri. Za to lahko uporabi tudi vodni tok in tako
doseže kakšno kritje v rastlinju, koreninah ali kaj podobnega.
Takšno, hitro adaptacijo lahko preprečujemo s
hitrim spreminjanjem strani pritiska na ribo. Riba pri tem nima
tako dobre orientacije in nam povzroča veliko manj preglavic.
Zgodi se tudi, da se prične v poizkusih, da bi se osvobodila
muhe, prekopicevati in kar nekako vrteti, kar lahko spretno
izkoristimo in jo v zelo kratkem času zajamemo v podmetalko.
Kot v smeri
vrvice
Poleg stranskega kota palice je zelo pomemben
tudi kot med vodno linijo in palico, s katerim vršimo pritisk na
ribo. Palica lahko nudi različne upore in služi predvsem za
ublažitev nenadnih sunkov, ki bi drugače pretrgali trnico.
Palico dvigujemo visoko v zrak le kadar želimo
zaščititi zelo tanko trnico ali med pobegom ribe preprečiti
zatikanje vrvice ob vodno rastlinje ali skale in druge ovire.
Prav tako tudi takrat, ko imamo poleg celotne vrvice, s kolesca
odvite že veliko rezervne vrvice. Z vidika pritiska na ribo,
ji z dvigom palice samo pomagamo. Takrat pri palici uporabljamo
le njen najšibkejši, zgornji del.
Veliko bolj učinkovito je utrujanje s srednjim
in spodnjim delom palice. To preprosto dosežemo tako, da
postavimo palico v tak položaj, da nam zgornja polovica palice s
smerjo predstavlja nekakšen podaljšek linije vrvice, kar je
dokaj nizko. S palico v tem položaju dosežemo, da nam večino
obremenitev nosi spodnji del palice.(slika2) Roka nam pri tem
utrujanju ne dviguje palice v zrak, pač pa jo rahlo vleče v
smeri nazaj.
Slika 2.
Oktober na Soči - uporaba spodnjega dela palice
Kolikšno
silo zdrži naša trnica?
Upor potopljene vrvice s količino odvite vrvice
bliskovito narašča. Obenem narašča tudi sila, potrebna za
odvijanje našega, običajno že zavrtega kolesca. Temu problemu se
praktično popolnoma izognemo z uporabo kolesca z razporejeno
vrvico po širokem obodu. (Large Arbour). Vsota vseh teh sil je
potem naš pritisk na ribo.
S tem smo se tudi dotaknili glavnega problema.
To je, koliko zaupati trnici.
Z drugimi besedami, kolikšen je lahko naš
pritisk na ribo. Še vedno je med nami veliko tistih, ki
nosilnost trnice in sposobnost palice, da ščiti trnico,
podcenjujejo!
Leta, ko so trnice morale imeti vsaj 0,18mm
premera, da so omogočale primerno utrujanje, so že davno mimo.
Obenem so se z razvojem tehnologije ribiških vrvic, do
neverjetnih razsežnosti razvile tudi ribiške palice. Danes jih
velika večina predstavlja pravo »orožje« za primerno utrujanje,
saj so običajno ravno prav čvrste in prožne.
Zelo enostaven način, kako se prepričati o tem,
s kakšno silo lahko utrujamo ribo, je naslednji.
Vzemimo našo palico (na primer #5), pripravljeno
za ribolov s svežo trnico (na primer 0,14mm) in nanjo privežimo
neko muho ali pa samo trnek primerne velikosti. nato muho
zapnimo na nekakšno drevo ali grm. Preverimo, ali trnek dovolj
trdno drži in se s sprotnim odvijanjem vrvice s kolesca,
oddaljimo kakšnih 10 do 15 metrov. (Na tej razdalji pri nas
večinoma poteka utrujanje). Nato postopoma obremenjujmo palico
in si poizkusimo zapomniti krivulje palice in silo, katero ta
trnica še z lahkoto zdrži. Zatem polagoma stopnjujmo silo na
trnico in pazimo, da pri tem ne zlomimo palice! (da, tudi to se
dogaja!) Vedno bolj
obremenjujmo spodnji, debelejši del palice. V kolikor nam ni uspelo do sedaj pretrgati trnice, si
lahko predstavljamo, kako zelo smo podcenjevali sposobnost naše
palice in nosilnost trnice. Povprečna, 35 centimetrov velika
riba, mora z uravnoteženim priborom predstavljati lahek plen. Če
temu ni tako, potem nekaj škriplje pri priboru ali pa pri načinu
utrujanja.
Presenečeni bodo tudi tisti, ki trdijo, da z
lahkim priborom močno in hitro utrujanje ni možno. Slednji nam
namreč še bolj ščiti trnico in palico lahko potem izkoriščamo
praktično do 90% brez strahu, da bo trnica popustila. Nosilnosti
trnice sploh nimamo več v mislih in rezultat je zelo učinkovito
in hitro utrujanje. Seveda se z jim ne lotevamo kapitalnih rib.
Z lahkim priborom, pa lahko tudi malo večjo ribo, popolnoma
enakovredno utrujamo. Predlagam, da vsak najprej sam preizkusi,
kateri pribor mu najbolj odgovarja in se šele nato odloči, ne
glede na vse mogoče govorice, ki krožijo danes okoli tega. To
omenjam zato, ker sem opazil, da veliko ljudi pri nas lahki
pribor apriori zavrača.
Še nekaj
nasvetov v ribino korist
V kolikor uporabljamo podmetalko, naj bo ta iz
mehkejših materialov in po možnosti brez vozlov. Ribe se ne
dotikajmo s suhimi rokami, nikakor pa je ne pustimo skakati po
kakšnem razbeljenem produ ali kamnih. Na trgu so na voljo
različna orodja za odpenjanje (npr. Ketchum-Release), ki so zelo
uporabna in nam omogočijo, da se rib sploh ne dotaknemo.
Zapomnimo si tudi, da so zelo lepe, če ne najlepše, fotografije
ribe, ko je ta v vodi. Potrudimo se, da ribo izpustimo v dovolj
šibkem toku, da mu bo utrujena riba z lahkoto kos. Utrujena riba
se lahko v brzici le še dodatno poškoduje.
Upoštevajmo tudi, da se ribe pri višjih
temperaturah vode veliko hitreje utrudijo, kot v hladnejših,
zato bodimo v toplejših vodah še toliko bolj previdni.
V zadnjem času priporočajo uporabo tako
imenovanih »circle« trnkov. Ti so namreč zakrivljeni navznoter
in v ribjih ustih potujejo do roba ust, kjer se zaradi spremembe
smeri sile, ki ne vleče več iz ust, pač pa običajno v stran,
zasadijo. Seveda ostaja glavno priporočilo, pri ribolovu »ujemi
in spusti«, uporaba trkov brez zalusti.
Pa
dober prijem!
|
